»Te so zelo dramatične, a skozi poezijo, skozi neko dinamiko jezika in skozi estetiko. In to je tisto, kar nas pri Zajcu, ob izraziti ostrini njegove misli, še danes izjemno navdušuje.«

»Prostor sred križišč z mojstrskim obvladovanjem pesniškega jezika, natančno razporeditvijo pesmi, s tehtnimi in nenaivnimi eksistencialnimi vprašanji intimistično tematiko povzdigne na raven univerzalnosti.«

»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«

»Moj materni jezik je fašizem.«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«